V dvoje je lepo povsod …

Popotniške dogodivščine simpatičnega para lahko spremljate na blogu www. povsodjelepo.com, kjer poleg prispevkov s poti objavljata tudi zanimive fotografije in delita pametne nasvete in namige, tudi glede cen. Pred kratkim sta objavila tudi novo brezplačno e-knjigo, v kateri sta zbrala trideset azijskih doživetij, ki so nanju naredila največji vtis. Kje pa je po mnenju Katje in Mica najlepše? »Najlepše je v dvoje,« zatrjujeta v en glas, »s kozarčkom dobrega briškega vina, z narezkom sirov s sosednje kmetije, z olivami nekje s Primorske, in ko veš, da te za sladico čakajo sladki sirovi štruklji. Nama se že cedijo sline …« Ali torej že načrtujeta, da bosta svoje popotovanje končala, smo ju pobarali. »Ker se zarečenega kruha največ poje, za zdaj o vrnitvi še – vsaj na glas – ne razmišljava,« sta iskrena. »Na najinem počečkanem seznamu želja je še vedno ostalo nekaj ne prečrtanih alinej, zato si bova, če bo le vse po sreči, privoščila še kakšen mesec ali dva in v tem času obiskala še kakšen lep kotiček našega planeta,« pravita Katka in Mic, ki sta na poti že debelo leto dni in sta do zdaj nabrala kilometrov za pot po ekvatorju pa še malce čez. »Trenutno sva v deveti državi najinega popotovanja in norih, avanturističnih in magičnih trenutkov kar ne zmanjka,« opisujeta. »Denimo, prav zdaj, ko tole piševa, sva na Laosu, zunaj pa poteka živahno praznovanje novega leta 2559. Ja, kar 544 let pred vami sva in naj vam poveva, da je prav luštno. In od vsega, kar doživljava na poti, naju vselej najbolj očara tista pristna razigranost ljudi, ki jo, če si priznamo ali pa si tega ne upamo, prav vsi nosimo v sebi.«

Zakaj na pot?

Na zahtevno vprašanje, kaj ju je spodbudilo, da sta se odločila pustiti dom in se odpraviti na tako dolgo potovanje, obstaja po njunem mnenju presenetljivo preprost odgovor. Razlagata: »Doživeti svet, dokler še vidiva, slišiva, imava svoje zobe in še ne umetnih kolkov. Najteže od vsega se je bilo soočiti z vsemi racionalnimi argumenti o tem, kako to ni najbolj pametna ideja glede na trenutno gospodarsko situacijo, a mladost je pač čas za ‘neumnosti’. Pri enem ušesu noter, pri drugem ven.« Ja, Katja in Mic pač ne spadata med tiste mladostnike, ki so danes od svojih staršev odvisni vse daljši čas. »Če se morava odreči mamini goveji juhi in z domačega vrta nabrani solati, potem se nikoli nočeva osamosvojiti, « hudomušno pripomnita. »Šalo na stran. Mislim, da se samostojna pot najstnikov zares začne pri vstopu na fakulteto,« razmišlja Mic. »Lastni dohodek postane nujen prvi pogoj za zaželen življenjski stil, pa naj bodo to potovanja, nov avto ali zabave ob koncih tedna. In za lastni dohodek je treba poskrbeti z delom, s tem pa pride še kopica novih obveznosti, za katere moraš poskrbeti sam, brez staršev.«

Kaj pa finance?

Kako sta zbrala denar, potreben za pot? »Finančna sredstva za prvo leto potovanje sva črpala iz lastnih prihrankov, ki sva jih na kupček dajala zadnjih pet let. In prav, ko sva se decembra lani že sprijaznila z dejstvom, da bova morala domov, sta se nama oglasili agencija STA potovanja, najprej, za njo pa še NLB Vita in nama s svojo pomočjo omogočili, da še vedno vandrava po svetu. Poleg tega pa s poti sodelujeva tudi pri nekaj projektih v Sloveniji, kar nama vsak mesec zagotavlja še manjšo finančno injekcijo.« Imata kak nasvet, kako se lotiti varčevanja za popotniški podvig? »Predvsem počasi in z užitkom. Velik del potovanja je njegovo načrtovanje in zato naj bo prav vsak privarčevan evro sladkega okusa. Midva sva varčevala s preprosto mislijo, in sicer: vsakih 15 evrov, ki jih privarčujeva, nama daje en dan nekje v raju. Za naju vsekakor več kot zadostna motivacija.«

Na poti brez skrbi

Kaj pa če bi se jima na poti kaj zgodilo? Kako sta poskrbela za to plat potovanja? »Saj veste, kaj pravijo. Takrat ko si dobro zavarovan, se ti ne bo zgodilo prav nič. Midva se tega drživa in vse pogosteje trkava na les. Zavarovana sva sicer pri zavarovalnici NLB Vita, a v prvi vrsti vse staviva na zdrav razum in pravo mero previdnosti. Seveda greva pogosto z glavo skozi zid, a če prvič in drugič zid ne pade, pač ne siliva več vanj.« Ali razmišljata kdaj o tem, kako in s čim bosta živela na stara leta? »Večino držav, v katerih sva potovala, zaobjema budizem. In budizem, za naju eden najlepših nazorov, pravi, da je treba živeti v trenutku. Uživati trenutek, ga izžeti, se z njim nasmejati in verjeti v to, da bo vse najlepše. Tako tudi midva. Ja, seveda se ukvarjava s tem vprašanjem, a predvsem verjameva, da bo vse v najlepšem redu.«

»Saj veste, kaj pravijo. Takrat ko si dobro zavarovan, se ti ne bo zgodilo prav nič. Midva se tega drživa in vse pogosteje trkava na les.«