Intervju z Denisom Avdićem
V predstavi Moški so z Marsa, ženske so z Venere Špas teatra, ki ste si jo med 17. in 28. oktobrom lahko ogledali v Kulturnem domu Mengeš, nas je poučeval o razlikah med moškimi in ženskami ter o vsakodnevnih težavah in nerazumevanju nasprotnega spola. A Denis Avdić ni le tisti slovenski komik ter radijski in televizijski voditelj, ki mu po ostrini humorja ni lahko biti enak. Je tudi nekdanji policist, ki je pred leti težavne delovne razmere, v katerih se je vsakodnevno soočal z različnimi nesrečami, okrutnim nasiljem in zlorabo drog, zamenjal za radijski mikrofon. »Najraje
tvegam previdno,« nam je v intervjuju zaupal očka malega Tima, izvedeli pa smo tudi, katera izmed življenjskih ‘vlog’ mu je pisana na kožo.
Ste človek številnih talentov – ne poznamo vas samo kot televizijskega voditelja in jutranji radijski glas, ste tudi odličen imitator in eden naših najboljših stand-up komikov, ob tem pa ne smemo pozabiti niti na vašo prejšnjo poklicno pot policista ter celo kariero gostilničarja. V katero izmed teh ‘profesionalnih’ vlog se vam je najlaže vživeti?
Najlaže se vživim v policista. Vse, kar moraš narediti, je, da se postaviš ob cesto in gledaš avtomobile. Po dveh urah gledanja greš na malico. Mislim, da je to dovolj lahko.
S predstavo Udar po moško ste ob pomoči Vida Valiča v zadnjih letih nasmejali več kot 161.000 gledalcev. Glede na ta zavidanja vreden podatek nam lahko torej iz prave roke poveste, čemu se Slovenci najraje smejimo.
Najraje se smejimo predstavam v Špas teatru.
Imate kakšno razlago, zakaj je tako?
Mislim, da je tako zaradi tega, ker je Slovenec plačal za vstopnico in tukaj gre za temeljno slovensko potrebo, da ‘nč noumo stran metal’. Vstopnico je treba izkoristiti do konca.
Od kod sploh črpate ideje za svoje komične nastope?
Na bencinski pumpi. Vse skupaj načrpam pri mestu z napisom Zrak/voda.
Obstajajo področja, na katera s humorjem ne želite posegati?
S humorjem ne bi posegal na področja Pivke, Nove Sušice in Poreča.
Kaj je po vašem mnenju ključ do uspeha na kateremkoli področju v življenju?
Sedenje doma. Mislim, da če človek dovolj dolgo sedi doma in čaka, bo že nekdo prišel k njemu. Vsaj kakšen agent, ki ponuja izredno priložnost za zaslužek.
Pred dvema letoma ste postali očka. Vam je očetovstvo spremenilo življenje?
Imeti otroka je, kot da bi imel diplomo s faksa v Sloveniji. Nč ne morš! Več ali manj si doma.
Kakšen je vaš starševski moto? Kako vzgajate sina Tima?
‘Boljš met velik trebuh, kokr met velik nadur.’ Kako vzgajam Tima? KDO PA JE MENE VZGAJAL? Vse samo starši starši starši!!! Dons majo otroc polno rit vsega, kaj smo pa mi mel? KAAAJ?
Saj res, le kaj … Kakšne spomine na svoje otroštvo imate? Česa se najraje spominjate?
Imam odlične spomine na otroštvo. Življenje je bilo igra in domišljija me je popeljala, kamorkoli sem si želel. Najraje se spominjam časov, ko sem lahko nonstop jedel vso nezdravo hrano in se to ni nikjer poznalo.
Star slovenski pregovor pravi, da nesreča nikoli ne počiva. Ste v življenju previdni ali radi tvegate?
Najraje tvegam previdno.
Kot nekdanji policist ste verjetno videli precej nesrečnih dogodkov, tudi zelo hudih prometnih nesreč. Kako ste se soočali s takšnimi neprijetnimi dogodki?
Na začetku vsekakor ni bilo enostavno gledati prometne nesreče, poškodbe, samomore ... Na žalost, ja, rekel bom na žalost, se sčasoma na to privadiš. Nikoli pa zares vse te podobe ne izginejo. Nekoč mi je sodnica na sodišču rekla, da sem se za ta poklic odločil, v nasprotnem primeru pa naj grem kar za peka. Šel sem, hvala bogu, na radio (smeh).
Česa vas je naučilo policijsko delo?
Predvsem samostojnosti, odločnosti, prevzemanja odgovornosti in iznajdljivosti. Kot policist moraš obvladati različna področja. V enem dnevu se ti lahko zgodi, da moraš obravnavati prometno nesrečo in na podlagi razbite pločevine ugotoviti, kaj je nesrečo povzročilo, v naslednji uri te pošljejo na pogin rib v reki in si kar na lepem okoljevarstvenik, nato imaš pred seboj truplo in si forenzik, ki ugotavlja, ali gre za umor ali samomor, nato greš nekomu v stanovanje, kjer sta se partnerja sprla in stepla, tam moraš biti psiholog, zdravnik in poznavalec družinskega prava, nato se ukvarjaš s težavnimi mladoletniki in z drogo, potem imaš sosedske spore, pozneje
rešuješ gospodarsko kriminaliteto in moraš biti poznavalec računovodstva ... Je že res, da ima policija za vsako stvar ljudi, ki se ukvarjajo z njo, vendar je v prvi fazi raziskave policist tisti, ki opravi prvo in najbolj umazano delo.
Svoj čas pogosto namenjate tudi dobrodelnosti. Kaj vas vodi, da želite pomagati ljudem v stiski?
Mogoče to, da sem bil tudi sam eden tistih, ki so potrebovali pomoč. Ker na neki način razumem stisko ljudi in bi vsem pomagal, a na koncu spoznaš, da vsem vendarle ne moreš. In to je najbolj grozen občutek.
Kaj je tisto, kar si zase v življenju najbolj želite?
Zase si najbolj želim zdravja. Vse drugo pride s trdim delom.
Kaj pa si želite za svojo družino?
Enako kot zase. Zdravje. Saj ne vem, če pomaga, a bom kljub temu dodal – želim si glavni dobitek na eurojackpotu, pa da bi sin postal nogometaš Barcelone.
