Ko se življenje obrne na glavo

S temi besedami se začenja pretresljiva pripoved paraplegika Mateja, ki je trajne posledice neprevidne vožnje občutil komaj polnoleten, pri osemnajstih. »Na lep pomladni sobotni popoldan sem se z motorjem zapeljal k sošolcu. Pot mi je nenadoma zaprl clio, ki je zapeljal s stranske ceste. Priznam, tudi sam nisem imel prilagojene hitrosti. Zaradi peska na cestišču me je spodneslo in priletel sem v jarek. Tega se niti ne spomnim, vem le po pripovedovanju, da so me nezavestnega prepeljali v bolnišnico,« se spominja tistega dne, ko se mu je življenje za vedno obrnilo na glavo. »V bolnišnici sem izvedel, da ne bom mogel nikoli več hoditi. Svet se mi je dobesedno sesuval pred lastnimi očmi. Načrtovani študij elektrotehnike, dekle, prijatelji in brezskrbne poletne počitnice na morju, vse to se mi je zdelo tako zelo daleč stran …« »Nenehne bolečine in muke, operacija, pa rehabilitacije in spet nove in nove operacije – to je bilo nekaj časa vse moje življenje, ki se je vrtelo samo okoli moje invalidnosti. In strahu ter panike. Globoko v sebi pa sem se zavedal, da ne smem obupati,« popisuje najtemnejše trenutke. »Iz morastih občutkov me je vlekel šport, ki sem ga že od malega oboževal, še posebej so me navduševali skupinski športi. Z njimi so namreč prišla tudi druženja, tako s sotrpini, pa tudi z ljudmi, ki moje invalidnosti in mojega vozička preprosto niso videli. Zanje sem bil Matej, ki zmore, če hoče. In sem hotel. Hotel sem si ustvariti družino in tudi to mi je uspelo,« ponosno pove.

ZGODI SE LAHKO VSAKEMU IZMED VAS

Prav prometne nesreče so najpogostejši vzrok za hujše poškodbe hrbtenjače, čeprav so te prav tako lahko tudi posledica nerodnega padca ali nesreče med delom. Statistični podatki kažejo, da se v Sloveniji vsako leto zgodi več kot 200.000 nezgod, od tega jih ima skoraj 4.000 za posledico 20 ali več odstotno trajno invalidnost. Najhujše poškodbe s trajnimi posledicami so poškodbe oziroma okvare hrbtenjače in možganov, saj so velik udarec tako za ponesrečenca kot za njegovo družino in bližnjo okolico. Poškodba hrbtenjače namreč lahko povzroči popolno ali delno paraliziranost spodnjih ali/in zgornjih okončin. Paraplegija, gre za poškodbo srednjega ali spodnjega dela hrbtenjače, ponesrečenca ‘obsodi’ na invalidski voziček, pri paraparezi, poškodbi srednjega ali spodnjega dela hrbtenjače, pa imajo prizadeti le delno paralizirane spodnje okončine in se lahko premikajo tudi s posebnimi opornicami in z berglami. O tetraplegiji ali popolni paralizi vseh okončin govorimo takrat, ko je hrbtenjača poškodovana v vratnem delu, prizadeti pa se lahko premikajo le z invalidskim vozičkom – pogosto celo samo s takim na električni pogon. Pri tetraparezi imajo prizadeti delno paralizirane zgornje in spodnje okončine in se lahko premikajo le v invalidskem vozičku – na ročni ali električni pogon. Ne obupaj Rehabilitacija je tisto, kar invalidom pomaga na poti nazaj v normalno življenje. Njihovo življenje namreč kljub gibalni oviranosti ni ne pusto ne dolgočasno. »Ljudje pogosto menijo, da smo invalidi zaradi svojih telesnih hib razočarani nad življenjem, da smo zagrenjeni in ves čas slabe volje, pa vendar ni tako,« pripoveduje Anja, ki je na vozičku pristala pred desetimi leti, ko je kot sopotnica doživela prometno nesrečo v avtomobilu. »Preprosto nisem več čutila nog,« pove. »Bilo je grozno.« Poudari, da se psihičnim posledicam invalidnosti ni lahko postaviti po robu, še posebej, ko gre za travme, zaprtost, nezadovoljstvo, občutek nekoristnosti, neaktivnost, in še najbolj, ko se pojavijo misli o samomoru. »Desetletje je minilo od nesreče in moje življenje je precej podobno tistemu pred njo, le malce drugačno je. Ves čas rehabilitacije me je spremljala misel: ‘Ne obupaj’,« z nasmehom pove Anja. In doda: »Tudi če ne moreš več hoditi, se moraš nekako le postaviti na svoje lastne noge.«