Darovati kri za dobro tistih, ki jo potrebujejo

»Krvodajalstvo je zame skromna gesta, s katero pa lahko narediš veliko za sočloveka. Nikoli ne veš, komu lahko s tem rešiš življenje. Poleg tega, da pomagaš ljudem, je tudi odlična kontrola zdravstvenega stanja, saj je pred vsakih darovanjem najprej kontrola krvi in krvnega tlaka. Krvodajalstvo me je izpopolnjevalo in osrečevalo. V vseh teh letih se ni nikoli zgodilo, da po treh pretečenih mesecih ne bi daroval krvi. Začutil sem, da je krvodajalstvo eno izmed mojih poslanstev in na to sem ponosen,« pravi Matjaž Šinkovc, ki z družino živi v Novem mestu. Je že v pokoju, a kljub temu priložnostno še vedno rad popravi kakšno televizijo, radio ali kakšno drugo tehnično napravo. Kot upokojenec tudi rad uživa v delu okrog hiše, in v smehu pove, da takega dela nikoli ne zmanjka. Ob prostem času se z ženo tudi zelo rada družita s prijatelji. Skupaj še z dvema paroma rada hodita na pohode in izlete. In čeprav so korona ukrepi omejili njihova druženja, se že veseli, ko bodo skupaj lahko spet preživeli sproščen vikend v kakšni slovenski pokrajini, pravi Matjaž, ki o sebi še pove: »Po poklicu sem RTV- mehanik. Rodil sem se v Novem mestu leta 1954. Življenje mi je že kot otroku postavljalo ovire in prepreke, saj sem kot otrok zbolel za otroško paralizo. Mogoče je prav izkušnja z boleznijo v meni prebudila sočutje do soljudi, saj sem na lastni koži spoznal, kako je solidarnost do sočloveka v težkih časih dobrodošla. A bolezen me ni zaustavila, kljub temu, da mi je pustila posledice, zaradi katerih je moje gibanje malo oteženo. Po zaključeni osnovni šoli sem poklicno šolo nadaljeval v Ljubljani, kjer se je začela tudi moja krvodajalska pot. Pozneje sem se zaposlil v invalidskem zavodu Rog v Novem mestu, kjer sem si nabral izkušnje, da sem lahko odprl lastni servis biro opreme, avdio in video naprav,« pove sogovornik, ki je se rad spomni svojih krvodajalskih začetkov.

Prvič in nato vsake tri mesece

Matjaž je kri prvič daroval leta 1973, ko je bil še dijak tretjega letnika poklicne šole v Ljubljani. S sošolci so se odločili in skupaj odšli darovat kri. Meni, da se je najbrž že takrat v njemu zanetila iskra solidarnosti in pomoči sočloveku. Vendar je bilo osrednje vodilo za prvo darovanje zagotovo pouka prost dan, pravi in doda: »In tako sem vse do svojega 65. leta daroval kri vsake tri mesece. Lahko bi rekel, da mi je v vseh teh letih krvodajalstvo prišlo v kri.«

Rad poudari, da ga v njegovi nameri in zlasti pri krvodajalstvu, podpirajo vsi. Prav vsi, od družine do prijateljev in znancev.

»Najprej moraš biti srečen sam, da lahko deliš srečo med ljudi. Mislim, da ljudje, ki me poznajo, pri meni začutijo, da me krvodajalstvo resnično osrečuje in navdihuje. H krvodajalstvu mi je uspelo spodbuditi tudi sina in zeta. Čeprav krvi ne darujeta tako redno, a sem na njiju vseeno zelo, zelo ponosen,« pravi krvodajalski junak Matjaž Šinkovc.

Obstaja torej teoretična možnost, da ima lahko vsak človek, ki ga Matjaž Šinkovc pri nas sreča skozi dan, teden, mesec, leto …, v sebi nekaj njegove krvi, ga vprašam? »Da, verjetno. Ta možnost, pri tej količini, 95 litrov krvi, ki sem jo daroval, seveda obstaja. Lahko bi rekli, da gre kar za fabriko krvi,« odgovori z nasmeškom na obrazu. Matjaževa skupina je A+. Kri skupine 0 lahko dobi ali da vsak, je najbolj uporabna, Matjaževo zgolj A-jevci. »Moja krvna skupina ni redka, so pa tudi že bili časi, ko je krvi te krvne skupine primanjkovalo. Sam na srečo darovane krvi nikoli nisem potreboval in tudi v bodoče si želim, da bi bil jaz tisti, ki jo je daroval, ne da bi jo potreboval,« doda Matjaž Šinkovc.

Rad se tudi spomni, kako je nekoč potekalo darovanje krvi. Ko je bila le vitrina, v steklu štiri odprtine, skozi katero je krvodajalec podal roko, medicinska sestra pa je krožila in jemala kri. Vse skupaj je izgledalo bolj kot neke vrste bančna okenca. Zdaj je darovanje krvi precej drugače. Prideš in daš kri, ničesar ni treba narediti, ni se treba oblačiti v posebna oblačila. Včasih so kri shranjevali v steklenice, zdaj jo v vrečke, zadeva je bistveno bolj sofisticirana. Vse se pač spreminja; tudi krvodajalstvo, o spremembah tudi na tem področju razmišlja Matjaž Šinkovc.

Še je dobro v ljudeh

In kaj je vodilo v življenju krvodajalskega junaka, kaj ga vodi v njegovi plemenitosti? »Veste, krvodajalstvo je vedno dobrodošlo, saj se zgodi, da pride obdobje, ko krvi resnično primanjkuje. Sam sem opazil, da je danes manj krvodajalcev, kot nas je bilo nekoč. Včasih smo krvodajalci v vrsti čakali pred bolnišnico, danes te vrste, žal, ni več. Mogoče pa se kdaj spet zgodi drugače, da bo več mladih krvodajalcev. Ne vem, upam pa. Vem tudi, da če ne bi bilo starostne omejitve, bi sam še vedno na vsake tri mesece z veseljem daroval kri. Darovati kri za dobro tistih, ki to potrebujejo, je plemenito dejanje. Saj kot sami pravite, še je dobro na tem svetu. In je, verjamem da je, kljub zdajšnjim razmeram še veliko dobrih ljudi in stvari, samo odpreti moramo oči,« pravi Matjaž. 

Nekateri so izračunali, da je Matjaž sam daroval za poldrugi sod krvi. Res hvalevreden podatek in plemenito dejanje enega samega človeka. Zato, ga vprašam, kaj mu pomeni, da nekdo prepozna dobra dejanja drugih. »Menim, da dandanes ljudje ne želijo oziroma nočejo prepoznati tisto dobro v sočloveku. »Če človek naredi kaj slabega, ga vsi vlečejo po zobeh. Dobrota pa nemalokrat ostane neopazna in skrita. Zato si želim, da bi ljudje strmeli k temu, da v drugih poiščemo in prepoznamo tisto, kar je dobro. Zato se zahvaljujem zavarovalnici Vita, ker opazi in podpira dobrodelnost in ljudi, ki so dobrodelni. Držim pesti, da bo ta akcija, v kateri zavarovalnica podpira dobrodelnost resničnih in življenjskih junakov, rodila in odkrila še marsikaterega dobrotnika. Sam verjamem, da nas ni malo,« še pove junak človeške plemenitosti Matjaž Šinkovc.

Krvodajalstvo me osrečuje in navdihuje

Moja družina, prijatelji in znanci podpirajo moje krvodajalstvo in se veselijo mojih uspehov na tem področju. Najprej moraš biti srečen sam, da lahko deliš srečo med ljudi, pravi Matjaž Šinkovc, ki je tudi prepričan, da ljudje, ki ga poznajo, pri njemu začutijo, da ga krvodajalstvo resnično osrečuje in navdihuje.

Če človek naredi kaj slabega, ga vsi vlečejo po zobeh. Dobrota pa nemalokrat ostane neopazna in skrita. Zato si želim, da bi ljudje strmeli k temu, da v drugih poiščemo in prepoznamo tisto, kar je dobro, pravi Matjaž Šinkovc.