Skok v Valencijo
Kaj se zgodi, ko štiričlanska družina odpotuje v sončno Valencijo, na letališču skoraj izgubi kovček, odkrije najboljšo mestno tržnico, osvoji Gulliverjeve tobogane in vsak dan zaključi ob tapasih? Preberi zabavno in iskreno popotniško zgodbo Mica in njegove družine ter odkrij, zakaj si je mala Lila zaželela, da bi se še vrnili v Valencijo...
»Oči, oči, očiiiiii. A lahko sem še pridemo?« vpraša Lila, ravno ko na poti domov prijazni tetki na letališču 10 kilometrov iz centra Valencije pomolim vse naše zguljene potne liste. »Prosiiiiiiiim,« doda in naredi tiste lepe učke s samorogi in srčki.
»Seveda,« rečem in pomežiknem Katki, češ »enkrat bova prišla sem pa še sama na vse te tapase in vermut, ampak ne se preveč navdušiti, ker vsaj še 15 let ne«.
Zdaj pa zavrtimo čas 5 dni nazaj.
Peljemo se na metroju številka 3, ki nas bo v središče Valencije v Španiji, tako piše na vozovnici, pripeljal v manj kot 25 minutah. Ura je nekaj čez 10. dopoldan. Za nami je (pre)dolga vožnja do letališča na Dunaju (ja, vem, Trst je bližje in karte od tam so cenejše, ampak mi smo te kupili tako pozno, da je bilo prav vse zasedeno), čakanje na letalo, dvourna vožnja z njim in končno smo tu. Zaprem oči. Globoko vdihnem. Ker smo vstali sredi noči, sva s Katko zaspana, otroka pa polna energije. Klasika. Ampak … me ne pusti pri miru. Kot tisti mamici pri Sam doma na letalu. Otroka sta? Sta. Katka je? Je. Keviiiiiin ... Mislim, kovčeeeeeek? Jup, kovčka ni. Pozabili. Vsi štirje smo se spakirali v en ubogi kovček, zdaj pa smo še tega pozabili nekje na letališču. Šment. Popotniki pa taki. Pa smo izstopili, ujeli vlak nazaj do letališča, našli kovček in se vrnili. Utrujeni še malce bolj.
Valencija že s prvim vtisom navduši. Oktober je, v senci uličic starega mestnega jedra pa prijetnih 23 stopinj Celzija. Prenočišče sva po priporočilih popotnikov, ki so tukaj že bili, rezervirala v predelu El Carmen; blizu znamenitostim, restavracijam, metro postajam in ... glavni mestni tržnici Mercado Central.
Vsak dan smo začeli ravno tu. Pod oboki megalomanske dvorane, ki laičnemu očesu, kot je moje, deluje nekaj med cerkvijo, graščino in zabaviščnim parkom. Zajeli smo dih in se potopili v vse tiste eksotične okuse, ki z gurmanskimi glasovi kličejo tvojo kreditno kartico, in če jih ne umiriš pravi čas, imaš kaj hitro prepolne roke, na računu pa preveč manj. Sveže bagete s španskim pršutom, olive s tem in onim, inčuni v limoninem soku, hobotnica v solati, zeleni paradižnikiiiiii ... lačen, ko tole pišem. Samo malo, da nekaj prigriznem.
OK, nazaj.
Španci radi počivajo. Oni ne mignejo s prstom pred deseto uro dopoldan, potem pa takoj po kosilu spet malo na siesto. In če se nekomu to sliši sanjsko, naj povem, da je za starša, ki dan težko začneta brez kofeina, in otroka, ki se za kosilo zbudita ravno takrat, ko oni počivajo, precejšnji izziv. Pa smo se nekako znašli.
Spakirali smo malico, sadje s tržnice in kavico za na pot, pa hop na Gulliverja. Ga poznate? Tisti velikan? Ja, prav takšen v svoji naravni velikosti leži v izsušeni rečni strugi Jardin del Turia, ki si večkilometrsko pot utira vzdolž celotnega mesta in te, če se sprehajaš dovolj dolgo, na koncu pospremi do morja. Gulliver pa raj za otroke. Splezaš po ramenu gor, greš mimo ovratnika, čez uho in po drugi roki dol. Neskončna plezalna stena in labirint toboganov. Če vprašate Lilo, zakaj moramo še enkrat v Valencijo, bosta glavni razlog Gulliver in prej omenjeni inčuni. Ostalo je bilo »samo za zraven«.
Na potovanjih je pač zmeraj tako, da nekaj navduši, nekaj pa te pusti ravnodušnega.
L'Oceanogràfic, največji akvarij v Evropi? Meh, srednja žalost. Gužva, gužva, gužva. Hitro noter, hitro ven. Smo veliko impresivnejše videli marsikje v Aziji. Kaj pa Bioparc? Živalski vrt, ki to sploh ni in imaš ves čas občutek, da se sprehajaš po ogromnem nacionalnem parku nekje v Afriki in se živali prosto sprehajajo vsepovsod okoli tebe? O, ja, to pa ja. Mislim, da je to edini živalski vrt, kjer nismo videli ene same kletke in stavim, da so bile gorile veliko bolj zadovoljne kot mi, ki smo zdaj že 5 ur skakali sem in tja ter iz minute v minuto prenašali vse bolj godrnjajočega “zdaj-je-pa-res-že-čas-za-večerjo” očija.
Naša družina ne išče znamenitosti. Če nam kakšna ravno pade na pot, jo bomo seveda pogledali, da pa bi jih iskali … redko. Bežno se na poti po tlakovcih in med šepetajočimi kamni spomnim neke katedrale (pred njo pa dva velika premikajoča se plišasta medveda kot vaba za kvazi neprecenljive Instagram kadre), ampak smo bili ravno na poti na večerjo v tapiserijo Bodega La Rentaora (še zdaj se mi cedijo sline), tako da iskreno težko pametujem o njeni veličini, arhitekturnih presežkih in v vitraže ujetih žarkih poznopopoldanskega sonca. Najbrž je vse to, ampak dajte pogledati raje na Wikipedijo.
Dnevi so minevali hitreje, kot bi si želeli. Mami je degustirala tipične španske poletne koktajle; sangrijo, tinto de verano (rdeče vino in gazirana limonada) in agua de Valencia (nekaj slastnega in močnega, kjer je pomarančni sok le v manjšini), oči pa se je sprijaznil z vermutom in je raje raziskoval tapase najrazličnejših barv, okusov in oblik.
Se spomnite tistega Lilinega »Oči, a lahko sem še pridemo?« od zgoraj? Odgovor je: ja, seveda. Letos oktobra. Skupaj z Zavarovalnico Vita in še nekaj srečnimi nagrajenci, ki bodo lahko sodelovali do 8. avgusta in jih bomo Lila, Art, Katka in Mic v Valenciji peljali na Gulliverja, kakšno dobro večerjo in ... koktajl po izbiri! 😉
