Iz oči v oči z gorilami v megleni džungli Ugande

Kako je hoditi skozi neprehodni deževni gozd v iskanju gorskih goril? In kakšen občutek je, ko se pred vami pojavi mogočni silverback? V članku vas vabimo na nepozabno potovanje v srce Ugande, kjer narava še vedno narekuje svoj tempo.

V megli, ki se zadržuje med drevesi in ne razkrije ničesar do zadnjega trenutka, se izgubi občutek za smer in čas. Narodni park Bwindi Impenetrable je gorski tropski deževni gozd, eden najgostejših in najbolj neprehodnih v Afriki. Drevesa rastejo v plasteh, ki skoraj ne prepuščajo svetlobe, in vsak korak naprej pomeni vstop globlje v neokrnjeno naravo.

Skozi strmo, zaraščeno pot smo hodili za vodnico. Čeprav je bilo soparno, smo bili pokriti skoraj do zadnjega kotička kože s hlačami skrbno zatlačenimi v nogavice. Trnasto rastje je rezalo v telo, pijavke pa so vztrajno iskale pot do svojega cilja. Še zdaj imam pred očmi ogromnega črva, ki ga je vodnica dvignila in v smehu vprašala, če je kdo že lačen.

V parku je varnost skrbno organizirana: gozdni čuvaji spremljajo vsako skupino in skrbijo za nadzorovan, čim manj moteč stik z gorilami. Ob srečanju z večjimi prebivalci gozda, kot sta slon in bivol, lahko pride do nepredvidljivih situacij, zato so oboroženi in dodatno previdni.

Počasi smo se približevali gorilji družini Bweza. Na tleh je bilo vse več njihovih sledi, in imela sem občutek, da sem stopila v drug svet. Vsem je začelo hitreje biti srce. Po dveh urah hoje in 500 metrih višinske razlike smo prišli do točke, kjer smo morali odložiti nahrbtnike in si nadeti zaščitne maske. Previdnostni ukrep, saj lahko človeške bolezni resno ogrozijo gorile.

V zraku je obstala tišina, prekinjena le s šelestenjem rastja nekje pred nami. Korak naprej. Še en vdih. In potem so bile tam. Tako mogočne, a hkrati neverjetno mirne. V njihovi prisotnosti je bilo nekaj prvinskega, skoraj človeškega, kar nas je v trenutku napolnilo s spoštovanjem. Njihova široka ramena in mišičasta telesa so izdajala izjemno moč, ki se je v gibanju zdela skoraj lahkotna.

Dobro uro smo se premikali okoli njih. Bilo je čudovito. Sedeti meter stran od odraslega samca (silverbacka) je izkušnja, ki jo telo razume prej kot glava. Srečanje z gorilami tu je tako intenzivno, da te preplavijo čustva, in v tisti popolni tišini se zgodi nekaj, česar ne nadziraš več. Solze pridejo same, brez razlage, ko stojiš iz oči v oči z enim najbližjih živih sorodnikov človeka v naravnem habitatu. Mladički so se igrali, valili in si nagajali kot otroci, med tekanjem po potkah pa je enega turista mladiček celo rahlo odrinil.

Tukaj doživiš občutek, da si del prostora, ne njegov obiskovalec. Brez množic, brez hrupa, samo narava in močna skrb navadnih ljudi.

Gorska gorila danes živi le še na nekaj območjih vzhodne Afrike. Njena populacija se je v zadnjih desetletjih povečala, z okoli 240 osebkov v času Dian Fossey v 80. letih na več kot 1.000 danes. Ena redkih zgodb o ohranjanju narave, ki se plete bolje, kot se je začela.

Avtorica članka je Nina Plantan, vodja oddelka za trženje v Zavarovalnici Vita