Svetovna prvakinja Živa Remic: »Na startu moraš predvsem zaupati vase.«
Po poletnem oddihu smo v Zavarovalnici Vita pred mikrofon povabili Živo Remic, aktualno svetovno prvakinjo in športnico, katere pot s ponosom spremljamo tudi kot njen sponzor. Z njo sem se pogovarjala Nina Plantan, vodja Oddelka za trženje in skrbnica sponzorstev v Zavarovalnici Vita.
V prijetnem pogovoru nam je zaupala, kako je doživela svoj največji uspeh doslej, kaj jo žene naprej in kako ostaja zvesta sama sebi tudi ob vrhunskih rezultatih.
1. Ko si v Eugenu prečkala cilj in postala svetovna prvakinja, kaj je bila prva misel, ki ti je šla skozi glavo?
»Mislim, da je bila prva misel: Imam jo. (smeh) Takrat sem bila predvsem zelo vesela in srečna, da se je vse izšlo tako, kot smo si želeli. Predvsem pa je bilo prisotno veliko olajšanje.«
2. V medijih si večkrat omenila olajšanje. Zakaj je bilo olajšanje skoraj tako močno kot veselje?
»Ker je bilo za tem res ogromno dela in tudi pritiska. Veliko pritiska si ustvarim sama, ker si vedno želim narediti čim bolje, nekaj pa ga pride tudi od zunaj. Vedela sem, koliko smo vložili v to in kako pomembna je bila ta tekma. Ko je bilo konec in sem vedela, da je uspelo, se je vse skupaj sprostilo. Zato sem čutila tako veliko olajšanje.«
3. Si v tistem trenutku sploh že dojela, da si svetovna prvakinja, ali je to prišlo šele kasneje?
»Ja mislim, da sem kar vedela. Tekmo in prijetne občutke sem si velikokrat zvizualizirala. Je pa res, da sem zares začela dojemati kaj se je zgodilo dodobra šele ko sem se bolj umirila, prišla domov in proslavila z najbližnjimi.«
4. Nekdo mi je prišepnil, da se je medalja po podelitvi zlomila. Kaj se je zgodilo in kako si se počutila ob tem?
»Ja, žal se je medalja po podelitvi na stezi poškodovala. (smeh) Najprej sem bila kar malo šokirana, ker si seveda želiš, da bi ostala popolna, sploh ker ti toliko pomeni. Ampak na koncu je to samo medalja. Najpomembnejši je spomin na vse, kar se je zgodilo, in na trenutek, ko sem jo dobila. Tako da sem bila predvsem vesela, da sem jo sploh lahko držala v rokah.«
5. Kaj ti pomeni ta medalja? Je zate pomembna predvsem kot dokaz uspeha ali ima tudi čisto osebno zgodbo?
»Zame ima zelo osebno zgodbo. Ni samo dokaz, da sem bila na eni tekmi najboljša, ampak predstavlja vsa leta treningov, odrekanj, vzponov in padcev. S trenerjem Gregorjem delava skupaj že več kot pet let in v tem času je bilo res ogromno dela. Ko pogledam medaljo, se spomnim vsega tega. Zato mi pomeni veliko več kot samo rezultat.«
6. Če bi lahko tisti Živi na startu finala povedala eno stvar, kaj bi ji rekla?
»Rekla bi ji, naj zaupa vase in naj samo uživa. Naj ne razmišlja o rezultatu in o tem, kaj bo čez dve minuti, ampak naj se fokusira na samo pot do tega rezultata. Vse, kar je bilo treba narediti, je bilo narejeno že na treningih. Na startu moraš samo zaupati vase in uživati v trenutku.«
7. Kako uspevaš usklajevati vrhunski šport z gimnazijo in običajnim življenjem sedemnajstletnice?
»Predvsem z dobro organizacijo. Moj urnik je precej natrpan in se vse vrti okoli šole, treningov, počitka in regeneracije. Ko pridem iz šole, grem na trening, potem pa me pogosto čakajo še šolske obveznosti. Ni vedno lahko, ampak sem se navadila. Pomembno mi je tudi, da imam čas za družino, prijateljice in stvari, ki niso povezane z atletiko. Čeprav ga nimam veliko, ga poskušam čim bolj izkoristiti.«
8. Ob vrhunskem športu niso pomembni samo treningi, ampak tudi prehrana, počutje, regeneracija in psihična priprava. Kdo vse danes sestavlja tvojo ekipo in kakšno vlogo ima vsak od njih?
»Najpomembnejši je zagotovo moj trener Gregor Grad, s katerim sodelujeva že več kot pet let. On skrbi za treninge, razvoj in tekmovalni načrt. Zelo pomembna je tudi moja družina, predvsem starši, ki mi stojijo ob strani in mi pomagajo pri vseh vsakodnevnih stvareh. Potem je tu še klub in vsi ljudje, ki skrbijo, da lahko normalno treniram in tekmujem. Sama pa se vedno bolj zavedam, da vrhunski šport ni samo trening. Pomembni so tudi spanje, prehrana (pri kateri mi daje usmeritve diatetik Leon Bedrač), regeneracija, počitek in predvsem to, da si psihično v redu.«
9. Kaj te poleg atletike najbolj navdušuje in ti pomaga »odklopiti glavo«?
»Najraje grem na sprehod s svojim kužkom, rada sem v naravi in se družim s prijateljicami. Ko imam več časa, grem rada tudi v šoping. (smeh) Rada skrbim zase. Takšne čisto običajne stvari me najbolj sprostijo. Ker je atletika velik del mojega življenja, mi je pomembno, da imam tudi trenutke, ko sem samo Živa in ne razmišljam o treningu ali tekmah.«
10. Ko pogledaš nekaj let naprej, česa si najbolj želiš? Ne samo v atletiki, ampak tudi zase kot človek.
»V atletiki si želim predvsem napredovati in videti, kam lahko pridem. Ne želim si postavljati preveč konkretnih ciljev za več let vnaprej, ker se lahko v športu hitro marsikaj spremeni. Želim ostati zdrava, uživati v atletiki in videti, kam me bo pot pripeljala. Zase pa si želim predvsem ostati takšna, kot sem. Pomembno mi je, da sem pristna in iskrena ter da tudi ob uspehih ne pozabim, kdo sem in kdo so ljudje, ki so bili ob meni od začetka.«
Hitrih 5
1. Jutranji ali večerni trening? Jutranji.
2. Najljubša knjiga? /
3. Najljubši kraj, ko potrebuješ mir? Nekje v naravi.
4. Ena beseda, ki te najbolje opiše? Trma.
5. Kaj bi o tebi presenetilo nekoga, ki te pozna samo kot atletinjo? Ne vem mogoče, da rada kuham.
